V zadnjih letih je Univerza v Ljubljani padla na mednarodnih lestvicah univerz. Te lestvice ocenjujejo predvsem raziskovalno delo, kar je zanesljivo njihova pomanjkljivost, vendar pa hkrati padec na teh lestvicah kaže na to, da je kakovost raziskovalnega dela na ljubljanski univerzi preskromna.

Kakovost raziskovalnega dela bomo dvignili:

• z neprestanim zavzemanjem za povečanje sredstev za raziskovalno dejavnost v Sloveniji, vključno s sredstvi za nove raziskovalne programe, s čimer bi lahko pritegnili mlade iz tujine;
• z zavzemanjem za povečanje sredstev ARRS za infrastrukturno dejavnost na univerzi (povečanje sredstev infrastrukturnega programa MRIC) in zahtevo po plačevanju ustanoviteljskih obveznosti, podobno, kot to prejemajo inštituti;
• z nadaljevanjem uspešnega vključevanja v evropske projekte;
• s pripravo strategije povečanja uspešnosti pri evropskih projektih (npr. načrtno pošiljanje mladih v najboljše evropske raziskovalne skupine);
• s povečanjem števila visokokakovostnih znanstvenih objav in spodbujanjem dolgoročnejšega usmerjenega raziskovalnega dela, vendar tudi postopen premik h kvalitativnemu ocenjevanju kakovosti raziskovanja namesto izključno kvantitativnih bibliografskih kazalnikov (upoštevanje deklaracije DORA);
• s povečanjem razvojnega sklada za financiranje projektov za mlade na začetku kariere in ustanovitev sklada projektov za mlade, ki se želijo vrniti iz tujine;
• s spodbujanem vračanja uspešnih mlajših raziskovalcev iz tujine; z iskanjem novih virov financiranja razvojnega sklada (donacije, novi programi v okviru proračuna, licenčnine, prodaja patentov …);
• z ustvarjanjem pogojev za realizacijo rednega sobotnega leta za namene sistematičnega raziskovalnega dela; z upoštevanjem etičnih vidikov raziskovanja tako pri izvajanju raziskav kot pri objavljanju rezultatov (ničelna toleranca do kršenja etičnih vidikov objavljanja). Ustanovili bomo neodvisno telo, ki bo reševalo pritožbe glede kršenja raziskovalne etike ob hkratni zaščiti prijaviteljev nepoštenega delovanja.

To področje delovanja je javno izraženo v mojih člankih, objavljenih v Sobotni prilogi Dela: »Namesto trikotnika diamant znanja« in »Nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost«.

Pripadnost univerzi je po mnenju zaposlenih dokaj nizka. To je povezano s premajhno vlogo univerze kot povezovalca članic, s slabo podobo univerze v javnosti ter tudi zaradi premajhne vključenosti zaposlenih v odločanje na univerzi, kar se je po mnenju zaposlenih v zadnjih letih poslabšalo.

Za univerzo zadovoljnih zaposlenih bomo:

• krepili občutek pripadnosti univerzi s poudarjanjem pomena univerze za delo fakultet in akademij ter s povečevanjem ugleda univerze v javnosti;
• poskrbeli za večjo vključenost vseh zaposlenih, vključno s strokovnimi in tehničnimi sodelavkami in sodelavci ter študentkami in študenti pri sprejemanju pomembnih odločitev na univerzi;
• vzpostavili boljši pretok idej in pobud od spodaj navzgor in ideje upoštevali;
• organizirali interne javne razprave o pomembnih vprašanjih o univerzi, v katerih bodo sodelovali vsi zaposleni, vključno s strokovnimi in tehničnimi sodelavkami in sodelavci;
• organizirali skupne medfakultetne družabne dogodke;
• podpirali aktivnosti društva univerzitetnih profesoric in profesorjev ter spodbujali oblikovanje drugih medfakultetnih interesnih družabnih skupin in dogodkov;
• povezali vse zaposlene z delom umetniških akademij in izboljšali umetniško delovanje na univerzi (umetniške predstave za zaposlene na univerzi, skupni projekti fakultet in umetniških akademij);
• zagotavljali dobre pogoje za delo tako glede materialnih pogojev kot počutja na delovnem mestu (npr. ničelna toleranca do slabih praks);
• sodelovali s sindikati;
• nagrajevali odličnost.

To področje delovanja je javno izraženo v mojem članku, objavljenemu v Sobotni prilogi Dela: »Namesto trikotnika diamant znanja«.

Čeprav je Slovenija ena od držav z najmanjšimi razlikami med spoloma, lahko tudi pri nas opazimo, da še vedno obstajajo nekatere razlike in predsodki. Univerza mora biti tako okolje v družbi, ki je najbolj odprto in najmanj podvrženo vsakršnemu razlikovanju in diskriminaciji. Predvsem pa univerza ne sme dopuščati nobenih ekscesov, kot so spolno nadlegovanje, šikaniranje, izsiljevanje in podobno. Pritožbe o spolnem nadlegovanju ne smejo in ne morejo biti del poročila o pedagoški usposobljenosti, temveč moramo imeti vzpostavljene mehanizme, ki bodo omogočili takojšnje ukrepanje in sankcioniranje storilcev ob dokazanih kaznivih dejanjih, ter zaščitili žrtve.

Za univerzo enakih možnosti bomo:

• stalno spremljali in nadgrajevali sistem enakih možnosti za vse, ne glede na spol, raso, starost, vero …;
• uvedli sistem prijavljanja spolnega nadlegovanja, šikaniranja, izsiljevanja in podobnih dejanj za študentke in študente ter zaposlene;
• študentke in študente bomo ob začetku študija natančno seznanili z možnostmi, ki jih imajo za prijavo takšnih dejanj, in poskrbeli za zaščito prijaviteljev;
• striktno preprečevali in sankcionirali vse nepravilnosti, kot so spolno nadlegovanje, šikaniranje, izsiljevanje in podobno;
• seznanjali študentke in študente ter zaposlene s konceptom enakih možnosti;
• skrbeli za mlajše sodelavke in sodelavce ter preprečevali nepošteno izkoriščanje njihovega dela;
• poskrbeli, da bo Univerza v Ljubljani univerza kakovostnih profesoric in profesorjev ter raziskovalk in raziskovalcev, brez ločevanja po statusu in z veliko prilagodljivostjo pri spreminjanju ter prilagajanju raziskovalnih in pedagoških obremenitev;
• poudarjali pomen upoštevanja spola tudi v raziskavah in skrbeli za izobraževanje o tej tematiki.

Vse prevečkrat se ne razumemo, ker se niti ne poslušamo in nimamo časa drug za drugega. Pojavljajo se nasprotja, kot so družboslovje proti naravoslovju in druga, ki nas razdvajajo in nam ne omogočajo, da bi videli, da smo povezani lahko močnejši. Rajši iščemo razlike kot tisto, kar nas povezuje. Rektorat mora biti tista osrednja enota, ki različne interese povezuje in omogoča mreženje, a ne kot diktator, ki sodelovanje in mreženje nadzira, temveč kot povezovalec, ki omogoča in spodbuja povezovanje.

Za enotno univerzo bomo:

• spodbujali sodelovanje med članicami Univerze v Ljubljani;
• organizirali skupne družabne prireditve, kjer bodo članice univerze zaposlenim z drugih članic predstavljale svoje dosežke;
• zavzemali se bomo za več skupnih raziskovalnih in izobraževalnih projektov ter večje vključevanje umetniških akademij v delo na univerzi;
• uvedli več horizontalnih predmetov, namenjenih študentom različnih fakultet;
• aktivno spodbujali interdisciplinarne projekte s sofinanciranjem iz razvojnega sklada;
• organizirali redna medsebojna srečanja predsednikov komisij Univerze v Ljubljani ali celotnih komisij univerze za boljšo usklajenost dela komisij.

To področje delovanja je javno izraženo v mojem članku, objavljenemu v Sobotni prilogi Dela: »Namesto trikotnika diamant znanja«.

Javna podoba naše univerze je slaba, vse prevečkrat se pojavljamo v medijih v različnih aferah in premalokrat v pozitivnih zgodbah. Ne promoviramo svojih dosežkov in ne povemo javnosti, kaj so koristi našega dela za celotno družbo. Premalo smo aktivni tako pri delovanju naše spletne strani kot v stikih z mediji.

Da bomo univerzo in naše znanje približali javnosti, bomo:

• izvajali redna poljudnoznanstvena predavanja v organizaciji Univerze v Ljubljani;
• izvajali redne javne razprave o znanstvenih tematikah na univerzi, s poudarkom na tematikah, ki razdvajajo javnost, kot so cepljenje, omrežja 5G in podobno;
• organizirali redna srečanja z novinarji, kjer bomo predstavljali svoje dosežke;
• prireditve, kot je npr. podelitev univerzitetnih Prešernovih nagrad, spremenili v resnično javne prireditve;
• povečali aktivnosti, vidnost in prepoznavnost univerzitetne spletne strani;
• skrbeli za večjo vlogo znanja v medijih (npr. rubrika znanost v informativnih oddajah TV Slovenija);
• predlagali in zagovarjali stališče, da bi imela univerza člana v Svetu RTV;
• nadaljevali projekte povezovanja z raziskovalnimi inštituti.

To področje delovanja je javno izraženo v mojem članku, objavljenemu v Dnevnikovem objektivu: »Oblast spremeni ljudi. Tudi če so iz znanosti, je med nami zid«.

Znanje je eno in ne pozna državnih ali etničnih meja. Številne raziskave so danes tako zahtevne, da jih majhne raziskovalne skupine ne morejo izvajati, zato je nujno mednarodno povezovanje ob hkratnem ohranjanju nacionalne identitete in skrbi za raziskave, ki so pomembne za našo državo. Celotna mednarodna akademska skupnost pa se mora aktivno lotiti reševanja družbenih in okoljskih težav, s katerimi se spopada celoten svet.

Da bomo vpeti v mednarodne tokove bomo:

• nadaljevali in nadgrajevali aktivnosti v okviru mrež CELSA, GUILD, EUTOPIA in podobno in si prizadevali za širjenje povezovanj;
• aktivno spodbujali pridobivanje projektov ERASMUS in druge možnosti mednarodnih študentskih izmenjav;
• trudili se bomo za dvig univerze na mednarodnih lestvicah z boljšim in dolgoročnejšim financiranjem raziskovalnega dela, ustanavljanjem novih programskih skupin, spodbujanjem vrhunskih raziskav z dodatnim financiranjem iz razvojnega sklada;
• spodbujali sodelovanje z mednarodnimi strokovnjakinjami in strokovnjaki ter slovenskimi strokovnjakinjami in strokovnjaki, ki delujejo v tujini (npr. vključevanje v pedagoški proces);
• izoblikovali pobudo za ustanovitev globalnega akademskega zavezništva, ki bo iskalo rešitve perečih družbenih in okoljskih težav.

Na ljubljanski univerzi zaostajamo za sodobnimi trendi odprte znanosti. Nimamo institucionaliziranega upravljanja s podatki, premalo smo aktivni pri preoblikovanju naročniških pogodb z znanstvenimi založbami in ne pripravljamo sprememb ocenjevanja pedagoškega in predvsem raziskovalnega dela v skladu s sodobnimi smernicami, kot sta na primer deklaracija DORA in Leidenski manifest. Zato je nujno potrebno okrepiti in pospešiti dejavnosti na področju odprte znanosti ter pričeti s spremembami ocenjevanja akademske uspešnosti.

Univerzo odprtega dostopa bomo dosegli:

• s spodbujanjem odprtega dostopa na vseh področjih znanosti;
• z uvajanjem praktičnih usposabljanj o urejanju odprtih podatkov za asistentke in asistente ter doktorske študentke in študente (horizontalni program);
• s poenotenjem priporočenih infrastruktur za upravljanje odprtih podatkov in pomočjo članicam pri pripravi načrtov upravljanja z raziskovalnimi podatki;
• z aktivnim sodelovanjem v evropskih pobudah in projektih odprtega dostopa in tudi vodenjem takšnih iniciativ;
• s skrbjo za aktivno delovanje repozitorija za znanstvene objave in podatke ter postopno nadgradnjo repozitorija v spletno platformo za objavo, deljenje in shranjevanje podatkov;
• z zavzemanjem za čimprejšnjo sklenitev preoblikovalnih pogodb za naročnine na revije, ki bodo omogočale dostop do literature, odprti dostop do naših objav in bodo finančno vzdržne;
• z začetkom postopnega prehoda od kvantitativnega h kvalitativnemu ocenjevanju raziskovalnega dela.

To področje delovanja je javno izraženo v mojem članku, objavljenemu v Časopisu za kritiko znanosti: » Kako spremeniti znanstveno objavljanje in vrednotenje raziskovalnega dela v času odprte znanosti?«.

Danes imamo na univerzi premalo sodelovanja z gospodarstvom v obliki neposrednih pogodb o raziskovalno-razvojnem delu, predvsem pa veliko premalo tržno uspešnih patentov in komercializacije znanja. Seveda to ne sme biti osnovno poslanstvo univerze, a kot pomemben dejavnik družbenega razvoja se mora znanje, pridobljeno na univerzi, prelivati tudi v gospodarsko dejavnost in s tem prispevati k blaginji celotne družbe. Premalo smo aktivni tudi pri oblikovanju različnih politik tako na lokalni kot na državni in ne nazadnje na evropski ravni. Nismo slišani pri razpravah o tematikah, ki zadevajo celotno družbo in so zaradi zanikanja znanosti lahko škodljive, kot so razprave o cepljenju, škodljivosti omrežja 5G ali o podnebnih spremembah.

Da bomo kot dejavnik družbenega razvoja bolj uspešni kot do sedaj, bomo:

• skrbeli za večjo povezanost z gospodarstvom za razvoj Slovenije; finančno okrepili pisarno za prenos znanja, da bo lahko pomagala npr. pri patentnih prijavah;
• izboljšali upravljanje intelektualne lastnine v sodelovanju z gospodarstvom;
• ustanovili sklad za spodbujanje inovacij (pritegniti bomo poskušali sklade tveganega kapitala);
• organizirali redna srečanja z gospodarstveniki za aktivno iskanje možnosti sodelovanja (problemske konference s predstavniki gospodarstva);
• izboljšali sodelovanje z akterji političnega in družbenega življenja, javno upravo, načrtovalci socialnih politik in razvoja na področju varovanja človekovih pravic, okolja, kulturne dediščine …;
• povečali vpliv univerze v političnih odločanjih, vključno s povečanjem vpliva univerze v odločanjih glede evropske politike in načrtovanjem strategij črpanja evropskih sredstev;
• izboljšali sodelovanje z mestom Ljubljana; okrepili sodelovanje z drugimi deležniki družbenega razvoja (npr. osnovno in srednje šolstvo, javna uprava, ministrstva);
• organizirali in se udeleževali razprav o strokovnih vprašanjih, ki so aktualna v javnosti.

To področje delovanja je javno izraženo v mojem članku, objavljenemu v Sobotni prilogi Dela: »Namesto trikotnika diamant znanja« in v Dnevnikovem objektivu: »Oblast spremeni ljudi. Tudi če so iz znanosti, je med nami zid«.

Vsi vemo, da so sredstva Univerze v Ljubljani premajhna in da nekatere članice s pedagoškimi sredstvi ne morejo niti pokrivati izvajanja pedagoškega procesa. Na številnih članicah moramo za izvedbo pedagoškega procesa uporabljati sredstva, ki jih pridobimo iz lastne tržne dejavnosti, ob tem pa se vsa naša dejavnost, tudi tista, ki jo ustvarimo na trgu, šteje kot javna služba. Ob prizadevanju za povečanje financiranja iz javnega denarja je nujno potrebno poiskati tudi nove vire financiranja, ki bodo omogočili rast in razvoj naše univerze.

Da bomo dosegli dobre pogoje za delo, si bomo prizadevali za:

• uresničevanje zahteve po stabilnem financiranju Univerze v Ljubljani;
• povečanje prihodkov univerze iz patentov in licenčnih pogodb;
• izboljšanje sodelovanja z alumni in med njimi; ustanovitev fundacije, ki bi zbirala donacije alumnov in bo namenjena financiranju štipendij in raziskovalnih projektov;
• sofinanciranje nabave velike opreme (sofinanciranje lastne udeležbe pri razpisih ARRS in drugih infrastrukturnih projektih iz skupnih sredstev);
• aktivno pomoč pri mednarodnih infrastrukturnih razpisih;
• dogovor glede gradnje novih fakultet z obvezami države in zavezujočim časovnim načrtom;
• aktivno iskanje novih virov financiranja, tudi iz evropskih sredstev.

To področje delovanja je javno izraženo v mojih člankih, objavljenih v časopisu Delo: »Kaj narediti z evropskimi sredstvi« in »Pravijo nam, da naš problem razumejo, a da denarja žal ni«.

Razen iniciativ posameznikov Univerza v Ljubljani ne sodeluje dovolj aktivno v razpravah o aktualnih težavah našega planeta. Nismo bili dovolj aktivni pri pripravi nacionanega energetskega in podnebnega načrta Republike Slovenije in kljub številnim kritikam v strokovnih krogih se do tega načrta nismo javno opredelili kot največja akademska institucija. V javnosti se odvijajo številne razprave o okoljskih problemih, ki včasih vodijo tudi v napačne smeri. Ljubljanska univerza bi morala biti tista institucija, katere glas bi se zaradi našega znanja upošteval pri vodenju javnih razprav in oblikovanju politik, ki se spopadajo z aktualnimi okoljskimi težavami.

V skrbi za planet si bomo prizadevali za:

• ozaveščanje o aktualnih okoljskih problemih znotraj in zunaj univerze;
• aktivno vključitev v pripravo in spremljanje okoljskih politik in strategij;
• prepoznavanje in reševanje dejanskih okoljskih problemov;
• uvedbo horizontalnih predmetov za študente o ozaveščanju o okoljski problematiki in klimatski krizi s kritičnim/realnim pogledom na težave in možne rešitve;
• zmanjšanje uporabe plastike na univerzi.

To področje delovanja je javno izraženo v mojem članku, objavljenemu v Sobotni prilogi Dela: »So krave res krive za globalno segrevanje«.